Sv. Martin in drugi zaščitniki vina

Sv. Martin in drugi zaščitniki vina

Vinogradnik si november gotovo najbolj zapomni po martinovem, ko se mošt spremeni v mlado vino.
 
Sveti Martin je zaščitnik vinarjev in goduje 11. novembra. Martin Tourski je bil rojen leta 316 v današnjem Szombathelyju, šolal se je v Italiji. Po služenju vojske je odšel na obrobje Toursa med puščavnike. Postal je škof in v Toulousu je ustanovil prvi francoski samostan. Po smrti so ga razglasili za svetnika. Njegova priljubljenost je vplivala na legende pri različnih narodih. Tako naj bi se pred zasledovalci, ki so ga želeli postaviti za škofa skril med jato gosi, ki pa so ga z gaganjem izdale in tako je postal škof. Zato je še danes navada, da se ob martinovem poleg mladega vina ponudi pečeno gos, ki simbolizira svetega Martina. Svetnik pa je znan tudi po tem, da se je kot vojak usmilil berača in mu dal polovico svojega plašča, kar je tudi pogost motiv na cerkvenih oltarjih in slikah.Druga legenda pravi, da gos nima neposredne povezave s svetim Martinom, ampak da ta tradicija izvira še iz predkrščanskega obdobja, ko so se pastirji želeli zahvaliti za vse dobrote, ki jim jih je narava nudila in so zato pripravili obred pri katerem so med drugim jedli tudi pečeno gos.
 
To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so, kot je znano, prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali. To vedeževanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost martinove gosi rjava, bo zelo mrzla zima, če pa je bela, bo veliko snega. Gos je tudi v severnih deželah, Nemčiji, Skandinaviji, pa tudi v Avstriji obvezna jed na dan svetega Martina.Ponekod na Škotskem in Irskem je bilo ob martinovem nujno opraviti krvno žetev (kot za novo leto). Če tega ne bi storili, bi imeli celo leto nesrečo v hiši. Pri nas je bila v zvezi z martinovim vrsta pastirskih obredij. Jesensko praznovanje pastirjev sta narekovali tudi dve naravni okoliščini. Prave paše je bilo konec in za zimo je bilo treba pripraviti zaloge živeža. Zato je bil to tudi čas bolezni.V vinskih deželah se je, kot je splošno znano, goski za martinovo pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z martinovim je rodila legendo, da je sveti Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Podobne predstave imajo še posebej Francozi. Tudi pri nas poznamo tisto slavno: Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin!
 
Martinovo so v Slovenskih goricah in drugod proslavljali v zidanicah. Tudi v Beli krajini so vselej slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, nakar so stoje izpili vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. V Slovenskih goricah so šli fantje na martinovo vino iskat z rešetom. Hodili so ob cesti in iskali, dokler niso našli steklenic z vinom, ki so jih prej nalašč nastavili.

Pokušnje vina so se lahko udeležile tudi ženske, saj je to pomenilo, da bodo vse ostale do naslednjega leta mladostne, lepe in sveže, kot je bilo sveže mlado vino. Tudi otroci so lahko ob tej priložnosti popili za zdravje in moč požirek mladega vina.Martinovanje, to lepo navado vinarjev, so začeli pred leti oživljati, najprej zelo sramežljivo v večjih vinskih kleteh, ko so na pokušino mladega vina ali martinovanje povabili poslovne partnerje in prijatelje vina. Zdaj vse bolj oživljajo stare šege, ponekod že nekoliko pozabljene, vendar polne folklornega bogastva. To je treba ohranjati in pustiti potomcem nekaj čara preteklosti, predvsem drugačnega načina dela in življenja, s polno šarma naših prednikov, ki so ob tršem delu in težkemu življenju imeli veliko smisla za življenjske radosti.Drugi zaščitnik vinogradnikov je sveti Urban, ki goduje 25. maja po ledenih možeh, ko v ugodnih rastnih razmerah trta zacveti. Papež Urban I. je živel v 3. stoletju in ob preganjanju kristjanov, ga je dal cesar Mark Avrelij obglaviti. Urban je največkrat upodobljen z grozdom v rokah. S počastitvijo njegovega godu so povezani številni običaji. V času fevdalizma, so morali vinogradniki na ta dan fevdalcu izročiti vinsko desetino.
 
V srednjem veku so se na dan svetega Urbana v nemških deželah in na Tirolskem odvijale procesije v vinogradih, na katerih so nosili kip svetega Urbana. Ob lepem vremenu so udeležence poškropili z vinom, ob slabem pa z vodo. Kmetje so se namreč zelo bali slabe vinske letine, ki naj bi jo napovedalo slabo vreme na dan svetega Urbana. Drugod so imeli navado, da je na ta dan vse vinogradnike obiskal jezdec, ki so mu dali vino in denar. Sprevod za jezdecem se je končal šele pozno v noč, in sicer najverjetneje v vaški gostilni ali kleti. Prav zaradi zlorab procesije, je to Cerkev prepovedala. V Alzaciji pa so se povorke otrok na 25. maj ohranile še dolgo.Na Štajerskem so imeli za zaščitnika vinogradnikov in vinarjev tudi tretjega svetnika, in sicer svetega Roka. K njemu so se zatekali s prošnjo, da obvaruje vinsko trto pred različnimi boleznimi. Bil je tudi zaščitnik proti kugi, zato naj bi obolelim za lajšanje bolečin polagali na rane liste vinske trte.
 
Navade in običaji na praznik svetega Roka in Urbana na naših tleh niso ohranjene, praznuje pa se svetega Martina. Mogoče je razlog za to tudi v tem, da se pri nas na Primorskem ni nikoli dalo prav velikega poudarka na ta dva zaščitnika vina. Ljudje imajo pač raje svetega Martina, ki spremeni mošt v vino. Tako lahko vinogradniki in vinarji na dan svetega Martina prvič poizkusijo mlado vino in ga dajo v oceno tudi drugim. Vsak sicer pričakuje objektivno oceno, a je vedno lepše slišati pohvalo kot kritiko. Vsem želim obilo zadovoljstva pri degustaciji mladega vina in čim več dobrih vzorcev!
 
 
Vir: Latnik 2006, Tamara Ambrožič

Date

11 april 2019

Tags

vina, Sv. Martin, zaščitniki